Nove prakse filozofije

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika pod rubriko "filozofirati" najdemo tole opredelitev:

1. razmišljati, razpravljati o čem kot filozof: teoretizirati in filozofirati o poeziji / filozofirali so o skrivnostnih globinah človeške duše;
2. ekspr. razpravljati o kaki stvari po nepotrebnem: zdaj, ko bi morali prijeti za delo, filozofirajo. (SSKJ I, 1980, str. 631).

Po nekem splošnem prepričanju je filozofija odvečno »nakladanje« in izguba časa, še več: pogosto se reče, da filozofiramo, kadar bi se radi izognili tistemu, kar bi nujno morali narediti. Vendar javno mnenje pozna tudi prvo opredelitev iz SSKJ, da je namreč filozofija »govor o skrivnostnih globinah človeške duše«.

Ta dozdevna protislovnost stališč nemara izvira iz tega, da je »govor o skrivnostnih globinah človeške duše« sicer res govor o nečem, kar nas vse zadeva, le da se zdi, da mi, povprečni ljudje, za kaj takega pač nismo sposobni, zato nam preostane le filozofija kot prazno in nepotrebno govorjenje. Ali pa nemara učenje o tem, kaj so o »skrivnostnih globinah« filozofije rekli ljudje, ki o tem lahko smiselno govorijo, se pravi filozofi. Na eni strani torej živa beseda filozofov, na drugi mrtva reprodukcija navadnih smrtnikov, med katere spada večina nas.

Nove (sodobne) prakse filozofije izhajajo iz nasprotne predpostavke: filozofija kot filozofija je dostopna prav vsakomur. Že otroci se spontano poskušajo gibati na njenem področju in cilj šole je, da spodbuja ta najsplošnejši razmislek in željo duha, da bi stvari mislil v splošnem, brez omejitev, ki jih nalaga šolska delitev v predmete. Drug pomemben element novih praks filozofije je poudarek na dejavnosti. Njihovo bistvo je v aktivnosti, natančneje v tem, da se subjekt vključi v strukturo in v njej deluje, to delovanje pa ima učinke, ki jih je Sokrat povezoval z raziskovanim življenjem. S tem sodobne prakse filozofije odstopajo od prevladujočega prakticiranja filozofije, ki je na eni strani vezano na univerzo in inštitute, na predavanja in objavljanja knjig ter člankov, vsebinsko pa v svoji najboljši obliki na izumljanje konceptov. Obenem pa se prakse vendarle ves čas sklicujejo na filozofsko tradicijo. Najprej tako, da uporabljajo ideje in koncepte, ki so bili razviti v bogati tradiciji filozofije. Potem pa tako, da te ideje uporabljajo pri mišljenju lastne prakse. Tako da je v gibanju novih filozofskih praks ob močnem ne, ki so ga je vsaj na začetku pogosto in glasno naslavljalo na akademsko filozofijo, prisoten tudi nenehen da, ki je razviden iz same prakse, če si jo le pogledamo nekoliko pobliže.

Prierre Hadot je za grški filozofijo pokazal, da je bila tesno povezana z načinom mišljenja. Ločitev med mišljenjem in življenjem je nastopila pozneje in je že redukcija prvotne oblike filozofiranja. Sodobne filozofske prakse, ki so se intenzivneje začele oblikovati v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja se tako navezujejo na to antično širino filozofije. Monografija Nove prakse filozofije obravnava vso širino tega razumevanje filozofije kot dejavnosti: filozofijo za otroke, (neo)sokratski dialog, filozofske kavarne, filozofsko svetovanje, in druge. V ospredju je filozofija za otroke in njen potencial, povezna z oblikovanjem kritičnega mišljenja, moralno in državljansko vzgojo, pa tudi napetosti in protislovja, ki so prisotna v sodobnih udejanjanjih povezave filozofije in življenja.

Število strani: 118